Brezplačna dostava ob naročilu 2 knjig•Vsaka 3. vezana knjiga za pol cene

Brezplačna dostava od 2 knjig Vsaka 3. vezana knjiga za pol cene

Branje na glas: zakaj je pomembno in kako ga ujeti v čisto običajen torek

Branje na glas prinaša besede, bližino in miren trenutek v dnevu, ki je sicer poln. To ve večina. Težje je doseči, da do njega res pride, ko je bila večerja pozno, nekdo noče umiti zob, vi pa skoraj zaspite že na drugi strani. Tukaj pišemo, kaj pravijo raziskave, kako je branje lahko videti v različnih starostih in kako mu najti mesto v dnevu, ki bo zdržalo.

Besede, ki jih za mizo nikoli ne izrečemo

Knjige imajo drugačen jezik od vsakdana. V predsobi rečemo »obuj se«, za mizo pa »bi še mleka?«. V pravljici se nekdo plazi skozi meglen gozd, zmaj globoko zavzdihne in vrata zaškripajo na tečajih. Ko berete na glas, otrok sreča besede, ki jih sicer redko sliši, in to v sobesedilu, ki mu jih naredi razumljive.

Za koliko besed gre, so leta 2019 izračunali raziskovalci z univerze Ohio State. Otrok, ki mu vsak dan preberejo pet slikanic, je do petega leta slišal približno 1,4 milijona besed več kot otrok, ki mu nikoli ne berejo. Pet knjig na dan je veliko, a že ena na dan pomeni na leto več tisoč besed.

Potem je tu še tisto, česar ni mogoče prešteti. Ob knjigi se je mogoče pogovarjati o stvareh, ki jih je težko odkrito načeti, kot so strah, zavist ali to, kako je biti nov, saj jih čuti lik v knjigi in ne otrok. In to je trenutek, ko odrasel sedi pri miru, blizu, in ne gleda v telefon. Mnogi otroci si zapomnijo prav ta del.

0–2 leti: glas, rime in kazanje

Najmlajši bolj poslušajo glas kot zgodbo. Rime, ponavljanja in zvoki, kot sta »hov hov« in »mijav«, jih pritegnejo, in isto knjigo lahko preberete dvajsetkrat. Kartonke prenesejo tudi grizljanje.

Nič hudega, če besedila nikoli ne preberete od začetka do konca. Kažite slike, povejte, kaj vidite, in počakajte na otrokove glasove. Trenutek se lahko mirno konča, ko otrok odleze stran. Izštevanke in pesmice tudi štejejo; so branje na glas brez knjige in gredo z vami tudi k previjalni mizi. Več o zgodbah za najmlajše najdete pod 0–2 leti.

3–5 let: prihajajo vprašanja

Zakaj to dela? Kaj bi se zgodilo, če ona ne bi odprla vrat? Pustite, da vprašanja pridejo, tudi če za pet strani potrebujete četrt ure. Pogovor o knjigi je prav tako branje kot besedilo samo.

To je tudi starost, ko je treba isto knjigo brati vsak večer tri tedne zapored in ko vas popravijo, če izpustite besedo, ker je pozno. Utrujajoče je. Je pa tudi znak, da je zgodba postala otrokova. Preberite več o knjigah za 3–5 let.

6–9 let: knjiga v več delih

Zdaj je mogoče daljšo knjigo brati več večerov, poglavje za poglavjem. Ustaviti se sredi napetosti in nadaljevati jutri je eden najboljših načinov, da gre otrok pravočasno spat.

Otroci, ki so začeli hoditi v šolo, pogosto sami berejo preprostejše knjige in se jim zdijo malo dolgočasne. Branje na glas jim lahko ponudi zgodbe, ki so za samostojno branje še pretežke, za razumevanje pa ne, in ohranja veselje, medtem ko lastno branje napreduje počasi. Zgodbe za 6–9 let imajo več dialoga in izziv, ki ga je treba premagati.

10 let in več: kar nadaljujte

Mnogi nehajo brati na glas, ko otrok zna brati sam, a ni razloga, da bi nehali, dokler oba uživata v tem. Izmenjujta se: vi preberete eno poglavje, otrok naslednje. Ali pa vsak zase berita isto knjigo in se o njej pogovorita pri večerji, kot bralni krožek za dva. Tudi zvočne knjige v avtu štejejo. Knjige za 10 let in več imajo daljše odlomke in več napetosti.

Kako branje postane navada

Branje na glas redko postane navada zaradi močne volje. Postane navada, ko ima stalno mesto v dnevu. Za mnoge je to po umivanju zob, v postelji ob prižgani lučki. Za druge je to ob zajtrku ali na avtobusu. Izberite čas, ki bo zdržal tudi utrujen novembrski torek.

Raje deset minut večino večerov kot uro ob nedeljah. Knjige imejte tam, kjer sedite, ne na polici v drugi sobi. Naj občasno bere kdo drug, babica ali starejši bratec ali sestrica, da otrok sliši drug glas. In če kak večer izpustite, nič hudega. Nadaljujete jutri. Za mnoge je zgodba za lahko noč naraven začetek.

Telefon pustite v drugi sobi. Ne zato, da bi se kdo sramoval, ampak zato, ker zaslon, ki zasveti na nočni omarici, pritegne pogled, in otrok to opazi.

Naj otrok izbira, tudi sedmič

Knjižnica je najpreprostejši kraj za začetek. Tam si lahko izposodite veliko knjig naenkrat in vrnete tiste, ki vam niso bile všeč, knjižničarke in knjižničarji na otroškem oddelku pa radi kaj priporočijo.

Naj otrok izbira, tudi če bo sedmič zapored izbral knjigo o bagrih. Otrok, ki je izbiral sam, posluša drugače. Vmes dodajte kaj, kar je všeč vam; vaše veselje ob zgodbi se sliši v glasu. Poučne knjige o živalih, vesolju ali človeškem telesu so tudi branje na glas.

Zgodbe, v katerih se otrok prepozna, s svojo sosesko, svojim psom ali bratom ali sestro, navadno sprožijo posebno veliko vprašanj. O tem obstaja celo raziskava: britanski predšolski otroci so si nove besede bolje zapomnili, ko so bile v knjigi, v kateri je nastopal tudi otrok sam. Raziskava je bila majhna, vključevala je osemnajst otrok, zato je ne gre napihovati. Se pa ujema s tem, kar mnogi starši opazijo doma.

Če knjiga govori o čem občutljivem, kot je selitev ali hišni ljubljenček, ki pogine, jo najprej preberite sami. Tako boste vedeli, kaj pride, in lahko izberete večer, ko je čas za pogovor.

Več jezikov ob postelji

Če doma govorite več jezikov, lahko na glas berete v vseh. Berite v jeziku, v katerem se sami počutite najbolj doma. Besedilo, ki teče, oživi, besedilo, s katerim se mučite, pa hitro postane togo, in otrok sliši jezik tako, kot zveni, ko ga ima nekdo rad.

Nekatere družine si to razdelijo tako, da en odrasel bere v enem jeziku, drugi pa v drugem. Drugi prosto pripovedujejo v svojem jeziku ob slikah iz knjige s slovenskim besedilom. Mnoge knjižnice imajo knjige v več jezikih.

Ko otrok začne brati sam

Samostojno branje na začetku zahteva veliko moči, knjige, ki jih otrok zmore sam, pa so pogosto preprostejše od zgodb, ki bi jih rad slišal. Ob tem še naprej berite na glas. Naj otrok včasih bere vam, ne da bi popravljali vsako besedo, ali pa berita izmenično, vsak po eno stran.

Otrok, ki zna brati, pa si vseeno želi, da mu berete, ni nazadoval. Želi si tisto, kar daje branje na glas: bližino, glas in zgodbe, ki so malo večje od tistega, kar njegovo lastno branje že zmore.

Bi radi videli končano knjigo, preden se odločite? Prelistajte naše primere knjig.

Ustvari knjigo