Celotna knjiga je narisana po eni sami fotografiji, zato ta fotografija veliko šteje. Ni ji treba biti lepa. Biti mora ostra, prikazovati obraz od spredaj in pokazati otroka takšnega, kot je na čisto običajen dan.
Zakaj je fotografija tako pomembna
Ilustracije v knjigi nariše umetna inteligenca po fotografiji in po tem, kar se dogaja na posamezni strani. Otrok se največkrat takoj prepozna. A to je risan lik in ne fotografija, in nikoli ne bo boljši od predloge. Iz zamegljene fotografije v protisvetlobi nastane lik, ki je otroku približno podoben. Iz ostre fotografije ob oknu nastane lik, ki je ta otrok.
Če ilustracija vseeno ne uspe, ker je šiška medtem zrasla ali so oči napačne barve, lahko prosite za spremembo ali pa naročite, da se stran nariše znova. A preprosteje je, da fotografiji že na začetku namenite minuto.
Najprej svetloba
Svetloba šteje več kot fotoaparat. Najboljša je dnevna svetloba, ki mehko pada na obraz, na primer ko otrok sedi malo globlje v sobi in gleda proti oknu. Takrat so barva oči, pegice in polt videti takšne, kot so.
Močno opoldansko sonce prinese mežikanje in ostre sence pod nosom in brado, senca pa se lahko nariše kot poteza na obrazu. Oblačen dan zunaj je nasprotno odličen. Stropna luč na novembrski večer oči potemni in vse malo porumeni, bliskavica pa obraz splošči. Raje fotografirajte jutri dopoldne.
Preprost preizkus: na zaslonu poglejte otrokove oči. Če je v obeh vidna majhna svetla pika, je svetloba običajno dobra.
Razdalja šteje več, kot si mislite
Počepnite, da bo fotoaparat v višini otrokovih oči. Sliši se samoumevno, a večina fotografij majhnih otrok nastane od zgoraj, zato je čelo veliko, brada pa majhna.
Ne stojte niti preblizu. Ne popači telefon, ampak razdalja: z razdalje iztegnjene roke je nos videti večji, ušesa pa izginejo za lici. Raziskava o selfijih je pokazala, da je nos s 30 centimetrov videti približno 30 odstotkov širši kot z metra in pol. Zato se malo odmaknite in uporabite način 2x na telefonu, če ga ima; na večini novejših telefonov je to samostojen objektiv. Ne povečujte s prsti, saj slika s tem postane le zamegljena.
Miren zid za otrokom bolje pokaže, kje se lasje končajo, kot knjižna polica, polna stvari.
Nehajte režirati
Kdor je kdaj poskušal fotografirati dveletnika, ve, kako to gre. »Reci sir« prinese prisiljeno grimaso, »sedi pri miru« pa to, da otrok steče v nasprotno smer.
Imejte telefon pri roki, medtem ko otrok riše, gradi s kockami ali se pogovarja z bratcem ali sestrico. Ko dvigne pogled, tako vsakdanje radoveden, pritisnite. Če sprožilec držite, nastane niz posnetkov in lahko izberete tistega, na katerem ima oči odprte. Ne iščete fotografije za šolski album, ampak pogled, ki ga vsak dan vidite čez mizo pri zajtrku.
Glasen smeh, ob katerem se oči zožijo v ozki črtici, spremeni obliko celega obraza, zato največjo podobnost da rahel nasmeh ali miren obraz. Dojenčke, ki še ne sedijo, najlažje fotografirate, ko ležijo na hrbtu na odejici, vi ste nad njimi, svetloba pa prihaja s strani.
Očala, lasje in oblačila
Če otrok ves čas nosi očala, spadajo k obrazu in morajo biti na fotografiji. Pazite le, da se v steklih ne odbija svetloba; pogosto je dovolj, da otrok malo spusti brado. Sončna očala, kape s šiltom, kape in dude pa skrijejo prav tisto, po čemer je otrok on sam. Enako velja za poslikavo obraza z zabave in najljubšo majico s superjunakom, ki je otrok za nič na svetu noče sleči. Izpogajajte si eno minuto.
Lasje so velik del podobnosti. Izberite fotografijo, na kateri je pričeska takšna kot ponavadi. Če ima otrok sveže ostriženo šiško ali največkrat nosi dve kitki, naj bo tako tudi na fotografiji.
Vsakemu svojo fotografijo, tudi odraslim
Če bo v knjigi še kdo, na primer starejša sestra, dedek ali pes, naložite ločeno fotografijo za vsakega. Na skupinski fotografiji so obrazi majhni in težko je vedeti, kdo je kdo. Vsakega, tudi glavnega junaka, lahko opišete z besedami, a s fotografijo so podobni sami sebi.
Odrasli pogosto pozabijo, da tudi sami potrebujejo dobro fotografijo. Izrez iz dopustniške slike s sončnimi očali bo slabši od hitre fotografije ob kuhinjskem oknu.
Hišne ljubljenčke je najbolje fotografirati, ko so utrujeni, na tleh in pri dnevni svetlobi, s fotoaparatom v njihovi višini. Pomembno je, da se vidijo znamenja na kožuhu: bela tačka, lisa nad enim očesom. Priboljšek tik nad fotoaparatom navadno usmeri pogled v pravo smer.
Če bo v knjigi tudi otrokov prijatelj, vprašajte njegove starše, preden naložite fotografijo njihovega otroka.
Pošljite izvirnik in obrežite z rezervo
Pošljite izvirno datoteko. Slika, ki je šla skozi aplikacijo za klepet, ali posnetek zaslona med potjo pogosto izgubi ostrino. Izklopite filtre in način olepševanja, ker spremenijo polt in barvo oči. Portretni način lahko ob zamegljevanju ozadja odnese tudi robove las.
Sliko obrežite tako, da se vidi samo otrok, kar takoj ob nalaganju. Če gre na sliko celo telo, ne da bi obraz postal majhen, je to dobro; sicer zadoščata glava in ramena z nekaj prostora okoli. Ne odrežite brade ali las ob robu, druge ljudi pa odstranite v celoti, tudi roko na robu slike.
Nova fotografija je skoraj vedno boljša od stare. Otroci se hitro spreminjajo, slika iz zadnjih mesecev pa da knjigo, ki se ujema s tem, kako je otrok videti zdaj. Ko je slika pripravljena, lahko ustvarite knjigo.
Kaj se zgodi s fotografijo
Fotografija otroka je nekaj osebnega in razumljivo je, da se sprašujete, kam gre. Fotografijo uporabimo samo za vašo knjigo. Pošljemo jo našemu ponudniku umetne inteligence, ki je po pogodbi ne sme uporabiti za učenje svojih modelov, model pa ne izve nobenih imen. Fotografijo hranimo, dokler ne izbrišete svojega računa.
Vseeno izberite sliko, ob kateri se počutite dobro. Zadošča običajna vsakdanja fotografija, na kateri ni treba videti, kje živite ali v katero šolo hodi otrok. Več o tem, kako ravnamo s fotografijami in podatki, najdete v pomoči.
In če je otrok dovolj velik, da ima svoje mnenje, naj sliko izbere sam. Kdor je smel izbirati, je na knjigo navadno še bolj radoveden.
Bi radi videli končano knjigo, preden se odločite? Prelistajte naše primere knjig.
